OBIRANJE HMELJA NEKOČ IN DANES

OBIRANJE HMELJA NEKOČ IN DANES avtor 23. avgust, 2018

Čas okoli Marijinega praznika je včasih pomenil opozorilo za iztekajoče se poletne počitnice, v Savinjski dolini pa je navadno bil znak za začetek obiranja hmelja. Medtem ko so okoliški hmeljarji letos že prej pričeli z obiranjem hmeljske letine (nekatere vrste hmelja so bile zrele že okoli 10. avgusta), so v soboto, 18. avgusta, na Fontani piv prikazali, kako se je hmelj obiral včasih.

Hmelj je rasel na hmeljevkah

V časih pred traktorji, mehanizacijo in sodobnimi pripomočki je obiranje hmelja potekalo precej drugače. Hmelj še namreč ni rasel v žičnicah, temveč se je vzpenjal po visokih preklah – hmeljevkah, ki so jih po obiranju hmelja do druge sezone zložili v stoječo kopico. Hmeljevke oz. hmeljske kopice so bile dolgo časa nekakšen simbol Savinjske doline in njene hmeljarske tradicije. Danes hmeljevk že skoraj ne poznamo več, saj so simbol doline zelenega zlata postale širne žičnate planjave, polne zelenih kobul.

Obiralci, štangarji in še kdo

Obiralci hmelja so vstajali ob zori. Navadno so jih pozdravila meglena jutra in rosna trava. Po hitrem zajtrku, ki je običajno zajemal mleko, belo kavo, kruh ali pa žgance, so že odrinili na njive. Pred neprijetno mokroto in ostrimi hmeljskimi panogami so se zjutraj včasih zaščitili tako, da so si iz jutastih vreč naredili improvizirane pelerine. Vogal vreče so vtaknili v drug vogal in tako dobili nekakšno dolgo kapuco, ki so si jo nato poveznili čez glavo in zaščitili tudi del trupa.

Z njimi so na hmeljišče odšli tudi štangarji. To so bili močni fantje, ki so z mačkom privzdignili hmeljevko, da jo je potem obiralka lahko naslonila na lesen križ in obrala hmeljske kobule. Maček je bila naprava, s katero je štangar lažje privzdignil hmeljevko iz zemlje. Ko se je hmeljevka naslonila na križ, so se obiralke pripravile na obiranje. Okrog pasu so si z vrvico zavezale pletene košare in pohitele nabirati zrele kobule. Po končanem obiranju je navadno gospodar sam izmeril količino obranega hmelja s pomočjo škafa, katerega volumen je znašal 30 litrov. Zares pridne obiralke so na dan lahko nabrale tudi okoli trideset škafov hmelja. Gospodarji so bili pri merjenju precej strogi, saj so slabo obran pridelek in podobne nemarnosti hitro kaznovali.

Ko je bila hmeljevka do čistega obrana, je bilo potrebno hmeljski trs potegniti s hmeljevke in ga zviti ob brazdo. Po koncu obiranja so se nato trsi pobrali, se posušili in skurili. Gole hmeljevke so se preko zime postavile v značilne kopice, ki so nato stale na njivah do naslednje pomladi.

Tipična obirovska “južina”

Do mere so obiralke hmelj sipale v žaklje, ki so jih morale imeti v senci, da hmelj ni ovenel. Okoli poldneva so na polje pripeljali “južino” za obiralce. Ponavadi so težke železne posode, ki so se drugače uporabljale za shranjevanje svinjske masti, napolnili s toplimi kmečkimi kumarami, stročjim zabeljenim fižolom, kakšnim ješprenjem in podobno. Vsak od obiralcev je dobil svojo menažko in žlico. Posedli so po brazdah, se poskrili v senco, malo pokramljali in na hitro pojedli. Zvečer so obirali dokler ni padel mrak, nato pa so se počasi odpravili proti kmetijam na večerjo in k počitku.

vir: www.hopsnakolo.si

Hmeljskih površin je vedno več

Kljub spreminjanju hmeljarske dejavnosti in izginjanju določenih običajev pa zanimanje za hmelj in hmeljarstvo v Sloveniji raste. Letos je bilo s hmeljem posajenih 1.667 hektarjev površin, kar je 80 hektarjev več kot lani. Tako hmeljarji kot strokovnjaki na Inštitutu za hmeljarstvo in pivovarstvo Slovenije pričakujejo dobro letino, saj je bilo poletno vreme z obilico padavin in temperaturami od 25 do 30 stopinj zelo ugodno za rast hmelja. Obiranje hmelja bo potekalo vse tja do sredine oz. konca meseca septembra, ko bodo konec hmeljarske sezone obeležili s hmeljarskim likofom.


vir informacij o starem načinu obiranja hmelja: www.baba.si